Slovenija je ena najbolj gozdnatih držav v Evropi. Po podatkih Eurostata kar 58 % našega ozemlja pokrivajo gozdovi, s čimer smo – takoj za Finsko in Švedsko – med najbolj poraščenimi državami Evropske unije. To je izjemen naravni kapital: gozdovi so ponor ogljika, rezervoar biotske pestrosti, prostor rekreacije, vir kakovostnega lesa in del kulturne krajine, ki oblikuje slovensko identiteto.
Čeprav imamo obilje lesa, velik del surovine še vedno zapušča državo v obliki hlodovine, medtem ko višjo dodano vrednost (plošče, konstrukcijski elementi, pohištvo, izdelki za gradnjo) pogosto ustvarijo drugod. Razlogi so razdrobljena posest, nezadostna konsolidacija dobavnih verig, pomanjkanje sodobnih predelovalnih kapacitet in kadrov ter nepopolno izkoriščene razvojne in izvozne priložnosti, na katere že več kot desetletje opozarjajo stroka, gospodarstvo in država.
Od številk do realnosti: kako gozdnata je Slovenija?
Slovenija razpolaga z okoli 1,2 milijona hektarov gozda (približno 0,6 ha na prebivalca), kar predstavlja skoraj 60 % površine države. Povprečje Evropske unije je okoli 39 %, zato radi rečemo, da je pri nas gozda »okoli 20 % več« kot v povprečni članici EU. Lesna zaloga in povprečna debelina dreves dolgoročno rasteta, kar krepi potencial za kakovostne sortimente – a trajnostna raba zahteva uravnotežen posek.
Po podatkih Zavoda za gozdove Slovenije in Statističnega urada RS je bil posek v letu 2023 okoli 4,3 milijona m³, kar predstavlja približno 60 % možnega poseka po načrtih. Pomemben del je bil sanitarni, povezan z žuželčnimi poškodbami (podlubniki) in drugimi škodljivimi dejavniki. V letih z gradacijami podlubnikov se sanitarni posek lahko hitro poveča, kar smo v zadnjem desetletju večkrat izkusili.
Struktura lastništva močno vpliva na izkoriščenost. Nekaj več kot 75 % slovenskih gozdov je v zasebni lasti, razdeljenih med več kot 400.000 posestnikov. Povprečna posest je majhna in razparcelirana, kar otežuje profesionalno gospodarjenje, skupne sečnje, konsolidacijo sortimentov in trženje.
Od hloda do izdelka: struktura panoge doma in v EU
Lesnopredelovalna veriga je ključni del gozdno-lesnega sektorja in zajema različne faze, skozi katere les prehaja od surovine do končnega izdelka. Vrednost lesa se z vsako stopnjo obdelave povečuje – strateški dokument »Od hloda do izdelka« poudarja, da so razlike lahko več sto evrov na kubični meter, ko les preide iz hloda v polizdelek ali izdelek z visoko dodano vrednostjo.
Glavne faze verige vključujejo:
- Primarno obdelavo – žagarstvo, furnirnice, lesnopredelovalni centri.
- Nadaljnjo mehansko in kemično predelavo – proizvodnja plošč, lepljenih elementov, impregnacija, kompozitni materiali.
- Gradbene sisteme – konstrukcijski nosilci, CLT plošče, leseni opaži.
- Embalažo in transportne rešitve – palete, zaboji.
- Pohištveno industrijo in notranjo opremo – izdelki z višjo dodano vrednostjo za dom in poslovne prostore.
Na ravni EU je pohištvena industrija tradicionalno med največjimi uporabnicami lesnih materialov, temu sledijo gradbeni elementi, plošče, papirno-celulozni segmenti in embalaža. Pomen posameznih segmentov se po državah razlikuje. Aktualni podatki Eurostata kažejo, da gozdarstvo in sečnja ustvarjata le del dodane vrednosti. Večina se generira nižje v verigi pri predelavi, proizvodnji in končnih izdelkih.
Z vidika zaposlenosti je širši gozdno-lesni sektor v EU pomemben del bioekonomije. Eurostat in evropski podatkovni portali poročajo o več kot 3,5 milijona delovnih mest v razširjenem naboru dejavnosti (gozdarstvo, žagarstvo, papir, pohištvo, del kemičnih oz. kompozitnih panog), pri čemer se je število med letoma 2012 in 2022 rahlo povečalo, kljub regionalnim razlikam.
Od parlamentarnih pobud (2010) do Dneva slovenskega lesarstva (2020)
Že maja 2010 so trije odbori Državnega zbora Republike Slovenije (Odbor za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Odbor za okolje in prostor, Odbor za gospodarstvo) vladi predlagali oblikovanje bolj usklajenih politik ravnanja z gozdovi. Med ključnimi poudarki so bili:
- spodbujanje združevanja razdrobljenih gozdnih površin v večje posesti,
- podporne sheme za skupno gospodarjenje,
- preučitev ustanovitve specializirane agencije za gozdno-lesni sektor, ki bi koordinirala celotno verigo od prirasta do industrijske rabe.
V istem obdobju so strokovnjaki poudarjali strateški pomen lesa. V publikaciji Les v sodobni slovenski arhitekturi (2010) je prof. dr. Roko Žarnić opozoril, da je les nacionalno pomembna surovina, katere potencial v domači predelavi ostaja premalo izkoriščen. Med ukrepi je izpostavil krepitev izobraževanja in arhitekturno-promocijskih praks, ki bi spodbudile uporabo domačega lesa v gradnji.
Pozivi niso ostali zgolj na papirju. 11. novembra 2020 je potekal prvi Dan slovenskega lesarstva, ki sta ga soorganizirala Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo ter SPIRIT Slovenija. Minister Zdravko Počivalšek je v nagovoru poudaril izjemen razvojni potencial lesne panoge z vidika okoljskih in ekonomskih učinkov, samooskrbe ter širšega družbenega pomena, ter podprl rabo domačega lesa.
Strategija 2030: kaj pravi Direktorat za lesarstvo
Država je v zadnjem desetletju vzpostavila namenski Direktorat za lesarstvo, ki koordinira spodbude za konkurenčnost, krepitev verig vrednosti, internacionalizacijo, razvoj kadrov in promocijo rabe lesa. Program »Od hloda do izdelka« ter industrijske strategije poudarjajo prehod iz izvoza surovine v domačo predelavo z višjo dodano vrednostjo, pri čemer država sofinancira tehnološke posodobitve, razvoj novih produktov ter skupinske in individualne nastope podjetij na tujih sejmih.
Ključni strateški cilji do 2030:
- Doma letno predelati približno 3 milijone m³ slovenskega lesa.
- Doseči približno 2,5 milijarde € prihodkov v lesni panogi.
- Vsaj 15.000 zaposlenih v širši lesni/pohištveni panogi.
- Povečati delež lesa v javnih stavbah (ciljne vrednosti 30 % in več).
- Vzpostaviti in/ali okrepiti lesno-predelovalne centre – državno podprte investicije, ocenjene skupno preko 140 mio €, z namenom regionalne dodane vrednosti.
Ključni izzivi razvoja lesne industrije
Če želimo cilje uresničiti, se moramo soočiti z več vztrajnimi sistemskimi zaviralci:
- Razdrobljena gozdna posest: več sto tisoč lastnikov, majhne parcele, logistične in organizacijske ovire za profesionalni posek in konsolidacijo sortimentov.
- Premalo izkoriščena možna sečnja: dejanski posek kronično zaostaja za načrtovanim, deloma zaradi dostopnosti, deloma pomanjkanja delovne sile in organizacije trga.
- Izvoz hlodovine, uvoz izdelkov: izgubljena dodana vrednost in delovna mesta; država s programi spodbuja domačo predelavo.
- Kadri in tehnične kompetence: primanjkuje usposobljenih delavcev in sodobno opremljenih obratov; potrebne so naložbe v tehnologijo in izobraževanje.
- Zdravje gozdov: podlubniki, vremenske ujme in osutost krošenj povečujejo delež sanitarnega poseka ter zahtevajo hitro ukrepanje.
Kaj lahko storimo – podjetja, država, mi
Za trajnosten razvoj gozdno-lesne verige so potrebni usklajeni koraki vseh deležnikov – podjetij, države in nas kot potrošnikov. Z naslednjimi ukrepi lahko povečamo konkurenčnost, ustvarimo nova delovna mesta in spodbudimo uporabo domačega lesa.
- Povezovanje in zadružno gospodarjenje: lokalne zadruge ali pogodbeni konzorciji lastnikov lahko zmanjšajo stroške sečnje, povečajo količine in izboljšajo pogajalsko moč pri prodaji.
- Tehnološke posodobitve in centri predelave: izkoristimo državne spodbude za žage, sušilnice, CLT linije, furnirnice; regionalni centri pomenijo delovna mesta v notranjosti države.
- Internacionalizacija in skupni sejemski nastopi: majhen domači trg zahteva proaktiven izvoz; Direktorat sofinancira skupinske in individualne nastope podjetij v tujini.
- Ozaveščanje kupcev in javno naročanje: izbirajmo izdelke iz certificiranega slovenskega lesa; država naj v javnih projektih zahteva trajnostne lesene rešitve in sledljivost izvora.
Gozdovi kot razvojni kompas: od besed k dejanjem
Več kot desetletje in pol po prvih opozorilih politike in stroke se ključna sporočila ponavljajo: les imamo, a ga premalo predelamo doma. Dobra novica je, da se institucionalna podpora krepi: od parlamentarnih pobud 2010, preko strateških dokumentov, do ustanovitve Direktorata in rednih Dnevov slovenskega lesarstva, ki povezujejo vlado, stroko in podjetja. Ta platforma omogoča, da iz razprave preidemo v izvedbo – v regionalne investicije, sodobne tehnologije in večjo vlogo lesa v gradbeništvu in izdelkih za vsakdan.
Kot podjetje Bauta d.o.o. vidimo priložnost v tem, da Slovenija izvoz surovine postopoma zamenja z izvozom znanja in izdelkov. Podprimo sodelovanje med lastniki gozdov, žagami, arhitekti, konstruktorji in oblikovalci. Vključimo les v javne in zasebne projekte. Vlagajmo v kadre, ker brez njih ni napredka.
Zavedajmo se, da les ni le material. Je zgodba o lokalni vrednosti, krožnem gospodarstvu in prihodnosti, ki diši po gozdu.
